Poznatije međimurske pjesme i popevke
Ć
Ćuk sedi, narodna
D
Da nam pak dojde to vreme
Divojka se je po vrtu šietala, Florijan Andrašec
Dragi na junačkem polju, narodna
Dremle mi se, dremle
F
Falila se Jagica
G
Goslice su potrte
Grad se beli
J
Japek i mamica
K
Kaj se dogodilo, Florijan Andrašec
Klinčec stoji pod oblokom
L
Legradske gore
Lepo je gledati
Liepo naše Međimuorje, Florijan Andrašec
LJ
Ljubav se ne trži
Ljubil sem te sedem let
M
Malo Međimurje, narodna
Mamica su štrukle pekli, podravska narodna
Međimurje, kak se lepo zeleni, narodna
Međimurje, kako si malo zeleno, narodna
Međimorje malo, kak si lepo ravno, narodna
Međimurski lepi dečki, narodna
Mesec sveti
Mila Marice, podravska narodna
Mi smo lieto sprevodili, Florijan Andrašec
Mlinar v krčmi
Mura, Mura, globoka si voda ti, Florijan Andrašec
N
Na Ivanje
Nega sonca nit meseca
Ne veruj junaku, narodna
Nigder lepše kak je vu Međimurju, narodna
O
Oj kopina, kopina, Florijan Andrašec
P
Popevke sam slagal, Dragutin Domjenić
Primem pero
Protuletje nam dohaja, narodna
Protuletje se otpira
Pučpuljika pučpuljuje
R
Raca plava po Dravi
Ružica sam bila, Florijan Andrašec
S
Slavna naša kumpanija
Snočka sam senjala, narodna
Š
Školnik hodi kak po drotu
T
Trsek moj, zbudi se, Ivan Glavina
Tu za repu, tu za len, Florijan Andrašec
V
Vehni, vehni fijolica, narodna
V međimurski zdenci hladna voda zvira, narodna
Vuprem oči, narodna
Vu pšenici biele ruže cveteju, Florijan Andrašec
Vu toj nemškoj zemlici, Florijan Andrašec
Z
Zagreb varoš, narodna
Zginula je pikuša, Florijan Andrašec
Zvira voda iz kamena
Ž
Žena ide na gosti, narodna
Žene idu na guoste, (Florijan Andrašec)
Ćuk sedi
Ćuk sedi, ćuk sedi na zelenom boru,
na zelenom boru, na kiti javoru.
On sedi, on sedi, milo premišljava:
Ali bi, ali ne grlicu k sej zvati.
“Hodi sem, hodi sem, grlica prez para.”
“Nejdem ja, nejdem ja, mene majka kara.”
“Ako boš, ako boš majku poslušala,
kesno boš, kesno boš z milim dragim spala.”
(narodna)
Da nam pak dojde to vreme
Da pak nam dojde to vreme
da pemo mi v Međimurje,
da pemo mi v Međimurje
de rastu katruže.
Lepe su lepe, lepe katruže
išče su lepše devojke,
išče su lepše devojke
ke beru jagode.
Jagodice si bereju
koje golobe imaju,
koje golobe nemaju
žalosno živiju.
Lepi je lepi zelen bor
išče je lepši golob moj,
išče je lepši golob moj
ki je v Međimurju.
Divojka se je po vrtu šietala
Divojka se je po vrtu šietala,
žalosno se vu ruože zagliedala:
- Oj ruožice, srca muoga radosti,
puovečte mi zakaj sam vu žalosti.
Ruožice su nie znale povedati
zakaj ji je srčece vu žalosti.
Ona jih je milo z ruokom dragala
i nad jimi ovak je zapopievala:
-Tou vam želiem, drage moje ruožice,
da vam se nej nigdar skrilo suončece.
Naj vas v noči zviezdice odgajajo,
a v jutro pak rosice napajajo.
Naj vam tihi dežđek pere gloavice
kaj budem vas liepše vidla, ruožice!
Naj vas vu vručini vetrek prehladi
kaj nau mogla nit’ jedna poviehnuti!
Dok sam mlada kaj buom z vami vesela,
ali ne znam komu bi vas davala.
Majke, oca niemam zdavnja živoga,
a dragoga izdaj niemam svojega.
(Florijan Andrašec)
Dragi na junačkem polju
Dej ma mila znala,
kak sem gladen ja,
došla bi do mene,
kaj se najel ja.
Dej ma mila znala,
kak sam žejen ja,
došla bi do mene,
kaj se napil ja.
Dej ma mila znala,
kak sem tožen ja,
došla bi do mene,
kaj bi vesel ja.
Dej ma mila znala,
kak sem dalko ja,
na junačkem polju,
de junaki stoju,-
boja bijejo.
(narodna)
Dremle mi se, dremle
Dremle mi se, dremle,
spati mi se neče,
da se moj golobek
po vulici šeče.
Vužgi, majka, svečko,
ide dimo dečko,
s tom paradnom glavom
i lisastom šargom.
Vnogi pot si dojdem
dimo o pol noči,
nebrem te ljubiti,
ar me fkane oči.
Falila se Jagica
Falila se Jagica devojka,
da vu seli nema joj junaka,
ki bi ljubil Jagicu devojku.
Pozval jo je Ivo na večerjo:
- Kaj je meni za tvojo večerjo,
neg je meni de ja spala bodem.
- Ti boš spala z menom na posteljki.
Vu zorju so katani zahuškali,
prvi katan mi po ganjku šeče,
drugi katan mi po vrati kuči,
tretji katan vu hižico stopi,
tu su, duša, fini mužikaši.
Goslice so potrte
Goslice so potrte, nemrejo igrati,
kaj je tebi, Marica, nečeš popevati.
Goslice so nazaj popravljene,
spevaj, Maro, sedi si kre mene.
Mrzlo vodu donesem z bistroga potoka,
šipek ružicu ftrgnem, šipka črlenoga.
Išče bi ti lepša mogla biti,
spevaj Maro, naj se žalostiti.
Če si sedem kre tebe, nečeš govoriti,
ak se k tebi privinem, nečeš me ljubiti.
Znam da je tej zato jako zame,
spevaj, Maro, ne srdi se name.
Ružice mi posadi, se na red vu vrtu,
doklam si vu mladosti, naj ti brže rasto.
Koje bodo cvele celo leto,
spevaj, Maro, dok si mi na sveto.
Grad se beli
Grad se beli preko Balatina,
grad se beli preko Balatina,
su-naj-naj, su-naj-naj, su-naj-naj, su-naj-naj,
grad se beli preko Balatina.
Kre grada se bijele ovce pasu...
Nje mi zvraća mlada djevojčica...
ma brata, ima i dragoga...
Koliko bi ti za dragog dala...
Ja za dragog moje črne joči...
Koliko bi ti za brata dala...
Japek i mamica
Japek i mamica, to vas ljepo prosim,
najte mi zbirati memu srcu para.
Ja sem si zebrala v dvajsetprvem ljeti,
pak ga nam ostajla makar bu vumreti.
Da bi brže bilo v doljnjem kraju kmica
kaj bi skušavala Ivekova ljica.
Njegova su ljica bela i črljena
kak šipek ružica dok je rezvinjena.
Kaj se dogodilo
Kaj se dogodilo, kaj se pripetilo,
vu zelenoj Dobravi?
Vlovil se je jeden ftič, navučitel Barbarič,
vu zelenoj Dobravi!
V sobotu bil f kasini, celu nočku pri vini,
vu zelenoj Dobravi.
Na veljki oštariji, hapil se je tancati,
vu zelenoj Dobravi.
Norije spelavati, a vidli su ludi si
vu zelenoj Dobravi.
Štel je Šargu jahati, neje znala kasati
vu zelenoj Dobravi.
Vu nedelju od zaran išel k meši je Florjan
vu zelenoj Dobravi.
Florjan mel oglavnike, a Barbič to spazil je
vu zelenoj Dobravi.
(Florijan Andrašec)
Klinčec stoji pod oblokom
Klinčec stoji pod oblokom,
klinčec stoji pod oblokom,
na njega gledi mila ružica
z črnim okom.
Z jenim okom namiguje,
z drugim okom nasmehuje:
- Stani gori se, mila ružica,
otpri vrata.
- Rada bi ti otpirala,
rada bi ti otpirala,
samo dej se nej oca, matere
ja bojala.
- Kaj so tebi otec, mati,
kaj so tebi sestre, brati,
evo sam ti ja, mila ružica
ljubav prava.
Legradske gore
Da bi se meknule, šej, te Legradske gore,
kaj bi se videlo šej malo Međimurje.
Da bi se meknule te Legradske gore,
kaj bi se videlo, šej, malo Međimurje.
Malo Međimurje, šej, tak si v lepom cvetju,
Međimurski dečki šej vu širokom svetu.
Listeka ti pišem, šej, lepo te pozdravljam,
kaj si naj mislila, šej, da te ja ostavljam.
Da bi te ostavil, šej, naj ti listek pisal,
već bi se ja drugu, šej, grličicu iskal.
Lepo je gledati
Lepo je gledati ki koga rad ima. Lepo je...
de ga goder što gledi, sigdi se ž njim štima.
Lepo je, ružica, dragoga ljubiti. Lepo je...
samo ako ga je vredno v srčecu nositi.
Ti mi cveteš, ružica, dragi, kak cvetje v obloku. Ti mi ...
ar si v mojem srčeco zasajen globoko.
Liepo naše Međimuorje
Liepo naše Međimuorje,
die žito kak je morje!
Klasi zlatni se nihaju,
ljudstvu hranu naviek daju.
Vu tebi je naše polje,
die muoj dragi s plugom orje.
Vu tebi su senokoše
die muoj dragi s kosom maše.
Kre jih šume i gajiči,
die spievaju druobni ftiči,
Po briegaj su pak gorice
die nam raste slatko vince.
F tebi naviek se se plodi
i zemljica dobro rodi.
F tebi žive vriedni ljudi,
fala, dika Bogu budi!
Severno ti teče Mura,
a južno pak hitra Drava.
Pri Legradu skup se zidu,
Međimuorje ogradidu.
Međimuorsko ljudstvo drago
diedovinsku brani pravdu,
naviek buodi čist Hrvatsko
i pielda za ljubav bratsku!
(Florijan Andrašec)
Ljubav se ne trži
Ljubav se ne trži niti ne kupuje,
ljubav se ne trži niti ne kupuje.
Ko ljubiti ne zna, ko ljubiti ne zna
naj se ne hapljuje.
Če je ljubav v srcu istinska il prava,
če je ljubav v srcu istinska il prava,
z njega ju ne spere, z njega ju ne spere,
Mura niti Drava.
Kad ja, draga, vidim tvoje joči črne,
kad ja, draga, vidim tvoje joči črne,
ljubav vu mom srcu, ljubav vu mom srcu,
nigdar ne vutrne.
Ljubil sem te sedem let
Ljubil sam te sedem let,
dok si bila lepi cvet.
Išče bi te leto dan, leto dan
pak sam pustil se na stran, se na stran.
Lasi si je rudala, rudala,
pocolica ji je na bok stala.
Čizmice s' je biksala, biksala,
v krčmicu se spravljala, spravljala.
Ve si stara robava, robava,
ve si bodi možova, možova.
Malo Međimurje
Malo Međimurje
zemljo milena,
tu je moja domovina
gdje me majka rodila.
Tu mi Bože živjet daj,
tu je moga srca raj!
Od sjevera leži
vinogradski kraj,
a od juga ravno polje,
moj je mili zavičaj.
Usred Međimurja
potok Trnava,
kraj potoka raste ruža,
potočnica plavetna.
A kad jednom dođe
mom životu kraj,
zbogom ostaj Međimurje,
moj premili zavičaj.
(narodna)
Mamica su štrukle pekli
Mamica su štrukle pekli,
meni nisu nikaj rekli.
Mamica su štrukle pekli,
meni nisu nikaj rekli.
Štrukli su se prigoreli,
mamica su plakat šteli.
Štrukli su se prigoreli,
mamica su plakat šteli.
(podravska narodna)
Međimurje, kak se lepo zeleni
Međimurje, kak se lepo zeleni
vu tebi se saka duša veseli.
Dok je mladi, saki se naj veseli,
dojde starost i prestane veselje,
dojde starost i prestane veselje,
vu starosti turobno je življenje.
(narodna)
Međimurje, kako si malo zeleno
Međimurje, kak si lepo zeleno,
cvetićem si ti meni ograjeno!
Međimurje, kak si lepo zeleno,
cvetićem si ti meni ograjeno!
Tu me moja draga majka rodila,
tu me ona prva v'cirkvu vodila!
Boga molit, bližnjeg ljubit vučila,
Boga molit, bližnjeg ljubit navčila!
Kinčiju te Dravica i Murica,
se do kraja maloga Međimurja!
Međimurje, kak si lepo zeleno,...
(narodna)
Međimorje malo, kak si lepo ravno
Međimurje malo, kak si lepo ravno,
med dvema vodami jesi obkoljeno.
Od mađerske strani tiho teče Mura,
ki z Dobrave ide, do nje jedna vura.
Od horvacke strani bistra leti Drava,
na koje prav bregu najde se Dobrava.
Međimorci dragi, vre bu došlo vreme,
kaj bomo mi mogli v naše rodno mesto,
v naše rodno mesto, v naše Međimorje,
gde nam živu oci i majčice.
(narodna)
Međimurski lepi dečki
Međimurski lepi dečki
vu širokaj gačaj,
svetle čižme, črne sare,
to jim dobro paše.
Več petnajst let sam dovica,
zamuš nemrem iti,
em sam išče ne tak stara
v pedesetom leti.
Saki večer nekaj pečem
morti pak što dojde;
otprem bloka, vun poglednem,
saki mimo projde.
Ja sam pak ti stari dečko,
štel bi se ženiti,
makar si ti v pedesetim,
moja moraš biti.
Međimurski lepi dečki
vu širokaj gačaj,
svetle čižme, črne sare,
to jim dobro paše.
(narodna)
Mesec sveti
Mesec sveti ober kleti,
joj mama zima mi je,
joj mama zima mi je,
mama zime je!
Kaj bi rada mila kći,
jel' bi rada ropca ti?
Nej, mama, nej,
nećem ropca, nej!
Kaj bi rada mila kći,
jel' bi rada čižme ti?
Nej, mama, nej,
nećem čižme nej!
Kaj bi rada mila kći,
jel' bi rada muža ti?
To mama, to,
hoćem samo to!
Mila Marice
Snočka sem ti kesno pod oblok dohađal,
mila Marice, mila Marice,
pod oblok dohađal, lepi dar donašal, čun-haj haj.
Črlenu jabuku, vu svilenom rupcu,
mila Marice, mila Marice,
črlenu jabuku vu svilenom rupcu, čun-haj haj.
Ti me nisi draga ni gledati štela...
Štela, dragi, štela, od majke ne smela,
mili dragane, mili dragane,
štela, dragi, štela, od majke ne smela, dragane.
(podravska narodna)
Mi smo lieto sprevodili
Mi smo lieto sprevodili
po širokim svietu,
da je bilo Međimuorje
vu najlipšem cvietu.
A na jesen smo pak smo došli
vu svuo domovinu.
Draga rekla sviem golobu:
“Naj oditi mimo!”
Ja sam došel do gruobiča
v dekanovskoj fari,
zišel sam se z milom dragom
kak smo negda znali.
Brisala si suozne oči,
vu tuogi je bila,
kaj ti v lieti moja mila
majkicu zgubila.
Te tuoguj mi kaj ti majku
tua zemljica ziela,
miesto majke buodeš mene
za naviek imela.
Skup smo išli do gruobeka,
cvietje zasadil,
ondaj mi je draga rekla:
“Hodi k meni mili.”
Z Međimuorja vieč niem nikam,
kaj guod se zgodilo,
nigdar ne buom stavil samu
svuoju dragu milu.
(Florijan Andrašec)
Mlinar v krčmi
Žena išla v melin, nesla vreče,
mlinar pak jo dzodi požegeče.
Naj me, dragi mlinar, žegetati,
kaj mi nebo fertof ves meljnati.
Mlinar ono jemle kaj ga nejde,
zato pak mu se bez hasna prejde.
Mlinar hodi se okoli šanca,
zabil je na kolo deti lanca.
Mlinar ljubi snehe i devojke
rajši nek bi trdil v kompu spojke.
Gazda dene na vreče zlamenje,
mlinar pak potvarja se kamenje.
Mlinar f krčmi navek halaburi,
a vu kompu voda več brburi.
Mlinar f krčmi pije, halaburi,
melin pak vu vodi navek šlafuri.
Mlinar ne za drugo kaj ga škropil,
vezda mo se bode melin ftopil.
Mura, Mura, globoka si voda ti
Mura, Mura globoka si voda ti,
ka si razdružila naše ljubavi.
Ob dvanajsti vura kupat se išel,
neje tužen mislil, kaj nej vun zišel. Op.
Ruku zdigne pak zavikne: Klarica!
Zbogom mi ostani moja grlica.
Čerkica se je na brego plakala,
kaj več nabo mela svoga japeka.
Njegva draga na bregu je jafkala,
kaj več nabo mela svoga pareka.
Mogli su se mlinari prestrašiti,
da su vidli mrtvo telo plavati.
Na to su se mlinari požurili,
kaj su mrtvo telo z vode vun zeli.
Njegva draga dimo ga je ‘tpelala,
i do doma ovak ga je jafkala:
“Jedna ružica mi vu vrtu fali,
ne ga več na sveto za me ljubavi.”
(Florijan Andrašec)
Na Ivanje
Na Ivanje pri nas je proščenje,
dojdi, draga, na moje veselje.
Ako dojdeš, bodem te ja čakal,
ako pak ne dojdeš, nabom se ja plakal.
Mi smo se peljali kre šume zelene
tam smo vidli dva golobe bele.
Golob guče, golobica neče,
to pak mene v mojem srcu peče.
Ti si golob, a ja golobica.
Dojdi k meni kaj ti kušnem lica,
tvoja lica bela i črlena,
kak ružica ki je razvijena.
Ti si meni vu sredini srca
kak v črleni jabuki koščica.
Nega sonca nit meseca
Nega sonca nit meseca, pretemna je nočka.
Pitam tebe, grličica, šej, de si bila snočka.
Bila sem v cvetnjako, cvetje sem sadila,
pak sam tebe, dragi golob, šej, na pameti mela.
Posadi mi šipek ružo pod mojim oblokom,
pak ju pusti gori rasti, šej, kak goder visoko.
S kim bo vekša, s tem bo lepše ružicu gledati,
samo nemoj komu goder, šej, na prsa metati.
Za me čuvaj ono ružo, koja bo najvekša,
koja se bo razvijala, šej, spod zelenog lista
Ne veruj junaku
“Snočka sam ti kesno pod oblok dohajal,
fučkal i popeval, žveglicu zigraval,
žveglicu zigraval, tebe vun vuzaval.
Ali nesi čula, ali nesi smela?”
- Čula, golob, čula, ali nesem smela,
da me moja majka stiha pokarala,
stiha pokarala, lepi navuk dela:
Ne veruj, devojka, mladomu junaku,
kamo veter z vehom, ta i kunak z verom.-
(narodna)
Nigder lepše kak je vu Međimurju
Nigder lepše kak je vu Međimurju
kam se zglednem ružice mi cveteju.
Med ‘vim cvetjem samo jedna ružica,
poglej, pajdaš, to bo moja grlica.
Vu vrčaku tulipani sve na red,
hodi, pajdaš, idemo je mi dva glet.
Ftrgni, pajdaš, tulipansku kiticu,
pak pozdravi moju dragu grlicu.
Živec kamen moral bi se kalati
da je počel junak premišljavati.
Na ‘vim svetu nemam nigder nikoga,
nemam majke niti oca živoga.
Oca mi je hladna voda vmorila,
majku mi je črna zemlja pokrila.
(narodna)
Oj kopina, kopina
Oj kopina, kopina,
se si polje obrasla!
Se si polje obrasla,
samo jeno stezo ne.
Samo jeno stezo ne,
kud se šečem v gornji kraj,
kud se šečem v gornji kraj
k svoji dragi grlici.
K svoji dragi grlici
Cofekovoj Dorici,
Cofekovoj Dorici,
mojoj miloj ružici.
Vura bije polnočku,
Valent ranjka po ‘bloku,
Valent ranjka po ‘bloku,
budi svoju Doricu.
“Je li čuješ, je li spiš?
Kaj me noter ne pustiš?
Kaj me noter ne pustiš,
od obloka fkrej bežiš?”
“Čujem, čujem, nit ne spim,
al’ te noter ne pustim!
Al’ te noter ne pustim,
imam lepšeg nek si ti!”
“Imaj, imaj, makar pet
jempot dojdem ja na red.
Jempot dojdem ja na red
kaj te nafčim kaj je red!”
(Florijan Andrašec)
Popevke sem slagalPopevke sem slagal,
i rožice bral,
i (v)su svoju radost
sem drugim ja dal.Al' žalost navek sem,
vu srcu ja skril,
ni nigdo me žalil,
i sam sem tak bil.Al' v mojem srcu,
tam suzah vam ni,
i če mi je teško
popevka zvoni.Če siromak sem,
se drugim bi dal,
popevke i srce
i ne bu mi žal.
(Dragutin Domjanić)
Primem pero
Primem pero v svojo desno rokico,
pak bom spisal jeno malo pesmico
s kom se bodo veselili junaki
v malem Međimorjo.
Međimorje, kak si lepo cvetoče,
de nam rasto sake felje rožice
Ke sadijo nam mladem junakom
te ljepe divojčice.
V Kotoribo cugmašina doljeti,
me junačko srčece rezžalosti.
Zbogom, zbogom si moj pajdaši
i povolne ružice.
Protuletje nam dohaja
Protuletje nam dohaja,
ves svet mu se veseli,
kad spod grma fijolica
svo glavicu vun drži.
A ftičice koje spidu,
vu šumici mirovnoj.
kad se tužne prebudidu,
spevaju nam vugodno.
Ali cvetek v protuletju,
saki kratek čas trpi.
Da povehne v nedužnosti,
več ga nigdo ne zbudi.
Protuletje sako leto
nazaj nam se ponovi,
grešen človek pak pak hmerje
več se nigdar ne zbudi.
Lastavice, kad odidu,
nazaj dojdu vu naš kraj,
al človeka kad odnesu,
več ga nigdar ne nazaj.
(narodna)
Protuletje se otpira
Protuletje se otpira,
moje srce nema mira.
Nema mira nit spokoja,
dok ne rečeš da buš moja.
Da boš rekla, kaj boš rekla,
daj ti v grobu Bog pokoja.
Cveti, cveti fijolica,
brala bu te devojčica.
Devojčica bu te brala,
pak te bude meni dala.
Da več nebom devojčica,
nabo zame fijolica.
Cveti meni šipek roža,
dok ja tožna nemam moža.
Da bom tožna mela moža,
nabo zame šipek roža.
Cveti meni modro cvetje,
dok ja tožna nemam dete.
Da bom tožna mela dete,
nabo za me modro cvetje.
Pučpuljika pučpuljuje
Pučpuljika pučpuljuje,
svojim mladim nazveščuje:
- Pite, ječte, moji mladi,
kaj vam brže perje zraste,
kaj vam brže perje zraste,
kaj bote leteti mogli.
Išla bi ja v polje z vami,
al' su v polju kosci rani,
Mene staru pokosijo,
a vas mlade poloviju.
Išla bi ja v šumu z vami,
al' je tamo jagar mladi.
Mene staru na cilj zeme,
a vas mlade v torbu dene.
Nemoj mene obstreljati,
ja ču tebi povedati,
ja ču tebi povedati,
koga češ ti oženiti.
Naj si zeti staru vdovu,
stara vdova smrt gotova.
Naj si zeti srednju dobu,
srednja doba neje sloga.
Neg' si zemi devojčicu,
svomu srcu pajdašicu,
svomu srcu pajdašicu,
švelju, prelju, kopačicu.
Švelju, prelju, kopačicu,
i vu krčmi tancaricu.
Raca plava po Dravi
Raca plava po Dravi,
korpu nosi na glavi.
Šej, haj, to leto
da nam ružice cveto!
Videl sam te na brodu,
poznal sam te po hodu.
Šej, haj, ...
Videl sam te v goricaj,
poznal sam te po špicaj.
Šej, haj, ...
Štela si mi se skriti,
da si plela vu žiti.
Šej, haj, ...
V žito sam se zgledaval,
k sebi sam te vuzaval.
Šej, haj, ...
Čakal bom te do kmice,
dojdi k meni v gorice.
Šej, haj, ...
Či me očeš ženiti,
ne smeš drugam hoditi.
Šej, haj, ...
Rekel sam ti predlani,
naj bu ljubav med nami.
Šej, haj, ...
Ružica sam bila
Ružica sam bila, ružica več nabum.
Da mi leto mine, ja več cvela nabum.
Rekla sam ti, golob: naj me ostaviti,
kaj se moja lica morajo sušiti.
Nisam ti ja, golob, tomu nikaj kriva,
nego moja majka, ka v zemlji počiva.
Da nej samo bila majku poslušala,
danes za to žalost ne bi bila znala.
Vu mojem srčecu takve su žalosti,
da ja nebrem s perom spisati zadosti.
Zato komaj čekam lepo protuletje,
kaj me razveseli to črelno cvetje.
Koje si bom brala, na prsi metala,
da se bum za tebe golob, zmišljuvala.
(Florijan Andrašec)
Slavna naša kumpanija
Slavna naša kumpanija, prijatelji mili,
hiže gazda tak veli: bodimo veseli.
Zato onda pijmo ga, dok ne pukne zorja,
to je stara navada malog Međimorja.
Neje najti Međimorce ki vince prodajo,
ar so dečki Međimorci ke mu vetra daju.
Nit ti onda, dragi brat, naj vince prodati,
več ga bomo popili mi ljubljeni brati.
Snočka sem senjala
Snočka sam senjala da sam z drugim spala,
v jutro sam se stala, nikoga ne našla.
Zela sam vedricu, išla po vodicu,
vodicu grabala, dragoga zgledala.
“Golobek ljubljeni, hodi bliže k meni,
bom ti ja povedala, kaj sam ti senjala.
Ja sam ti senjala da sam s tobom spala,
v jutro sam se stala, nikoga ne našla.”
- Nikaj zato draga, kaj si to senjala,
bode došel večer, ja se k tej došečem. -
“Golobek ljubljeni, obrni se k meni,
dej se 'brni k meni, več je denek beli!”
- Hodi, draga, z menom, vu široko polje,
kaj bu za te znalo malo Međimorje.
Hodi, draga, z menom vu vrčak zeleni,
tam su nam precveli klinčeci črleni. -
(narodna)
Školnik hodi kak po drotu
Školnik hodi kak po drotu,
štiri snehe so na špotu.
Najte, mama, govoriti,
školnika je fajn ljubiti.
Školnik hodi kak po dreti,
snehe oču obnoreti.
Dve so črne, dve pak bele,
školnika so sega zmele.
Prva nese v roki sira,
druga jo s pogačom tira.
Tretja nesla v roki putra,
štrta veli: - Ja bom zutra!
Možu spekla je koružnjaču,
a gosponu pak pogaču.
Evo ti je kruhek friški,
ne t' je treba smokek nikši.
Najte, snehe, k mej hoditi,
vaši moži so srditi.
Naj se gospon ne bojido,
naši moži trdo spido.
Župnikove nove štale,
se so deske doli pale.
Samo jedna je ostala,
de je Marica ležala.
Pod oblokom jen trnoslek,
školnik hodi kakti oslek.
Pod oblokom je stolica,
Mara gledi kak oslica.
Trsek moj, zbudi se
Tam gori, na brego, nam trsek spi.
Stari nam japa ga tožno gledi.
V roki gorčine škarje drži.
Prigne se k njemo pak mu veli:
“Trsek moj, zbudi se, dosti si spal,
dugo na tebi snegek je stal.
Ves si prozebel, tak mi te žal.
Trsek moj, zbudi se, bom te ‘brezal.
Brajdice delal bom trseko svom,
trsek mi platil bo svojim plodom.
Dečico mojo bo sladil grozdom,
mene pak staroga krepil vinom.
Vinčekom svojim krepil me bo,
Par let života podokšal mi bo.
Zato moj trsek ti zahvalen bom,
do zadnje pak vure poštuval te bom.”
(Ivan Glavina)
Tu za repu, tu za len
Tu za repu, tu za len,
tu za masno zelje.
Fašnik se je oženil,
pepelnicu zaručil.
Pepelnica zaručnica,
Fašnik mladoženja.
Fašnik ima vielke oči
i duge mustače,
Pepelnica se dosmica,
kuoli njega skače.
Pepelnica zaručnica,
Fašnik mladoženja.
Denes zelje gibanica,
zjutra povrtnica,
tuomu vam je semu kriva
stara Pepelnica.
Pepelnica zaručnica,
Fašnik mladoženja.
Pepelnični lačni dnievi,
Fašniku se tuože:
“Slane ribe i palenta,
tuo nam črieva struže.”
Pepelnica zaručnica,
Fašnik mladoženja.
(Florijan Andrašec)
Vehni, vehni fijolica
Vehni, vehni fijolica, ne žalosti me.
Ar te ftrči nemrem ja, vehni grlica,
Zasadil sem ja tebe vu glubinu srca,
ali vidim, da drugi od dna te trga.
Zrasla si kak tulipan med več ružami,
ali da mi (v)se zaman, joj navek meni!
Vehni vehni grlica, kaj te ne trgam,
niti više svojemu srcu ne trebam.
Vidim glavu spuščenu drugom na prsa,
žute lasi spuščene joj do pojasa.
Ah, žalost me primila, kad ja te vidim,
kad ti vusta rumena više ne ljubim.
(narodna)
V međimurski zdenci hladna voda zvira
V međimurski zdenci hladna voda zvira,
de si fnoga draga sozne joči spira.
“Ftičice vu zraku nejte popevati
neg mi pomiriti dragoga iskati.”
-Mi bi ga iskale, daj bi ga poznale!-
“Mojega goluba ljefko je poznati:
moj vam dragi ima lipe crne joči,
lipe crne joči, malo namigaste;
moj vam dragi ima lipa žute lasi,
lipe žute lasi, malo narudaste.”
(narodna)
Vuprem oči
Vuprem oči vu to nebo visoko
tam ja vidim jasne zvezde igrajo.
Či mi bole jasne zvezde igrajo,
bole moje mlado srce kalajo.
Međimurje malo, kak si lepo, zeleno,
cvetičem si ti meni obgrajeno.
Počela se travica zeleniti,
moja draga, ne smem se ja ženiti.
Još me bodeš mali časek čakala,
makar se boš saki danek plakala.
(narodna)
Vu pšenici biele ruže cveteju
Vu pšenici biele ruže cveteju,
štere međimurske puce bereju.
Vu pšenici biele ruže cveteju, šejhaj, cveteju.
Štere međimurske puce bereju.
Ja sam išel kre pšenice s Čakovca,
pak sam zgledal vu njoj svoga pareka.
Ja sam išel kre pšenice s Čakovca, šehaj, s Čakovca.
Pak sam zgledal vu njoj svoga pareka.
“Faljen buodi Juzuš Kristuš!” - rekel sam.
“Kaj mi dielaš vu pšenici?” - pital sam.
“Faljen buodi Juzuš Kristuš!” - rekel sam, šejhaj, rekel sam.
“Kaj mi dielaš vu pšenici?” - pital sam.
Ona pak je sam z ruokicom mahnula.
“Drača berem,” – tak mi je povedala.
Ona pak je sam z ruokicom mahnula, šejhaj, mahnula.
“Drača berem,” – tak mi je povedala.
(Florijan Andrašec)
Vu toj nemškoj zemljici
Vu toj nemškoj zemlici
se posut so fabrike
i te gore visoke
se so snegom pokrite.
Kaj me ne bolelo
moje tožno srčece,
da se v nemškoj zemlici
zmislim za Međimorje,
vu kojem mi cvetajo
sake fele ružice,
po šumicaj spevaju
mi te drobne ftičice.
Piši meni gerlica
listek v nemšku zemljicu;
vu listek mi zamotaj
međimorsku ružicu.
Koja bu veselila
moje tužno srčece,
dok ne dojdem, gerlica,
vu malo Međimurje.
(Florijan Andrašec)
Zagreb varoš
Zagreb varoš, kak si v lepem mesti ti,
kud se šeću međimurski junaki.
Oficiri kre mene su stali tri,
ki su moje telo vizitirali.
Kad su mene svega zvizitirali,
rekli su mi: “Idi k stolu, dober si!”
Mo spodobu na paper su spisali,
a s papera nigdar nado zbrisali.
(narodna)
Zginula je pikuša
Zginula je “pikuša”
z devetero prasci,
truoje došlo, troje nie,
truoje nigdar nuabo.
Kanas igra žvieglicu,
pajceki se puasu
pri zelenom grmčecu
ruono pri capašu.
Kanas je odišel spat
kre capaša v grabu,
pikuša je odišla,
vejč je nigdar nuabo.
K tuomu devet pajcekov
vu vrbju se zmeli,
šiest je bilo pikasti,
trie pak črno-bieli.
Pikuša je odišla
kalampiera skapat,
kanas pak se rasrdil
i dišel se ftapljat.
(Florijan Andrašec)
Zvira voda iz kamena
Zvira voda iz kamena, hladna studena.
Rasti ruža iz korena, lepa, črlena.
Divojčica ruže brala, pak je zaspala.
Poleg jahal mladi junak, s'tiha ju budi:
Stani gori divojčica, jel' si zaspala.
Ruže su ti povehnule, ke si nabrala.
Dečki su se oženili, ke si ljubila.
Se su dekle zamuž 'dišle, ke si imela.
Žena ide na gosti
Žena ide na gosti,
moža sobom ne pusti.
Moj mož domaj boš,
pure, race pasel boš.
Zakoljem ti racicu,
pak ti skuham tacicu.
Dok je on tu juhu jel,
teremtete kak je klel.
(narodna)
Žene idu na guoste
Žene idu na gouste
muože sobom ne puste.
Šidarum, bum, bum, bum.
Mili muoj muož, domaj buoš.
Guoske, race pasel buoš!
Šidarum, bum, bum, bum.
Čie buoš lačen, ziemi si,
na tramu je v zdielici.
Šidarum, bum, bum, bum.
Od racice tacica
i prežgoana juhica.
Šidarum, bum, bum, bum.
Da je uon tuo juhu jiel,
teremtete kak je kliel!
Šidarum, bum, bum, bum.
(Florijan Andrašec)
Komentar autora:
Ova kolekcija međimurskih pjesama i popevki je sakupljena iz različitih zbirki i izvora, a većina ih je iz zbirke "Popevka zemlji" prof. Dragutina Tome (Matica hrvatska, Čakovec, 1991.) i zbirke pjesama Florjana Andrašeca "Hrvatske popijevke iz Međimurja" (Franjo Božić, Zrinski, Čakovec, 1981.) pa sam u tim slučajevima autore naveo kako je navedeno u tim zbirkama, dok su ostale nepotpisane. Ima pjesama koje se u nekim zbirkama pojavljuju kao narodne a u drugima, potpuno istovjetne ili pak malo modificirane, kao autorske pjesme. Vidi primjer pjesme “Žena ide na gosti”. Također se može zamijetiti da sve pjesme nisu zapisivane jednako, pretpostavljam zbog različitih autora, kazivatelja i načina njihovih pristupa zapisivanju. Kod nepotpisanih pjesama nisam našao niti autora, a niti oznaku "narodna" pa sam u tim slučajevima autorstvo ostavio neupisano. Bit ću Vam zahvalan na sugestijama i prijedlozima i vrlo bih rado ovu zbirku kontinuirano ažurirao novim pjesmama.
Povratak na vrh stranice
Knjiga gostiju
Povratak u Zasadbreg
Pripremio: Krešimir Kolac, rujan 2000.
Email: kresimir.kolac@ck.hinet.hr